bolha.com MojeDelo.com

Svet čajev Nasveti in dejstva o čaju

Deli:
Facebook
Twitter

Čaj je vroč poparek, ki se pripravlja iz delov rastlin, kot so listi, popki, cvetovi, stebla in drugo. (Str)ožje gledano je čaj izključno poparek iz grma čajevca (z latinskim imenom Camellia sinensis, še vedno pa se pogosto uporablja ime Thea sinensis). Ta poparek imenujemo črni oziroma zeleni čaj; poparkom drugih rastlin (zeliščni ali sadni čaji) v pogovornem jeziku prav tako pravimo čaj, pravilnejše poimenovanje pa bi bilo čaju podoben napitek.

Čaj je priljubljen že dolgo; tako rooibos kot zeleni in črni čaji so prav na vrhu lestvice. Pri tem pa pogosto pozabimo na mnoge prav tako okusne čaje, kot so črni čaji, čaji oolong – in ne nazadnje zeliščni čaji. 

Veste, da zeleni in črni čaj pridelujejo iz iste rastline? Razlika med šestimi vrstami čaja (beli, zeleni, črni, aromatizirani, »prešani« in oolong) je le v postopku pridelave. Po vsem svetu lahko najdemo do tri tisoč različnih vrst čajev.

Po eni izmed kitajskih legend je cesar Shennong, med sovražniki poznan po svoji hrabrosti, med podložniki pa po dobroti, zjutraj vedno pil prevreto vodo. Odkar pa je nekega dne pred približno pet tisoč leti veter v njegovo skodelico prinesel nekaj listov čajevca, cesar ni več hotel piti same vode.

Japonska legenda govori o budističnem menihu po imenu Daruna oziroma Bodhidharma. Razsrjen zaradi spanca, ki ga je hotel premagati med meditacijo, naj bi si odrezal obe veki. Potem ko ju je vrgel predse, naj bi na tistem mestu zrasla dva grma čajevca. Ko je menih poskusil, kar je na novo zraslo, naj bi se počutil tako osveženega, da je od takrat lahko dolge ure premišljeval, ne da bi zaspal. 

Obstaja pa še veliko – bolj ali manj verjetnih – ustno prenesenih zgodb o čaju. Prvi zapisi kitajskega učenjaka Lu-Yuja o legendarnem zelišču in njegovi obredni pripravi izvirajo iz leta 780. Največjemu poznavalcu čaja svojega časa in zaščitniku trgovcev s čajem se gre zahvaliti najmanj za razširitev čaja po Kitajskem. S svojim delom v treh knjigah Chá-Ching je izdelal tako imenovani zakonik čajev. Poleg soli pa je odklanjal vsakršne dodatke – mojster pri čaju ni dopuščal ne riža, začimb, mleka, maščobe ne čebule.

Tudi na Japonskem so čaj poznali že v prvem tisočletju. Že leta 729 je cesar Shomu svojim gostom ponudil to žlahtno pijačo. Japonski popotnik Eizai-zenjis pa ga je v času dinastije Sung (960–1280) iz Kitajske prinesel na Japonsko. Od takrat eden izmed najboljših čajev na svetu raste v okolici svetišča v Kjotu. 

»Čaj je veliko boljši kot kakršenkoli alkohol«

Preden je čaj postal priljubljen tudi na Zahodu, je moralo preteči še nekaj stoletij. Okoli leta 900 je arabski trgovski popotnik v Evropo prvič prinesel vesti o takrat še nepoznani kitajski pijači. Poznani beneški trgovec Marco Polo (1254–1323) naj bi leta 1285 svojim sodobnikom poročal o odstavitvi kitajskega finančnega ministra, ker naj bi ta pretirano povišal davek na čaj. Vendar v njegovih knjigah ne piše nič, kar bi lahko zgodbo vsaj približno potrdilo. Prav nasprotno pa je enoumna omemba čaja v pismu nekega portugalskega misijonarja iz leta 1565, ki se glasi: »Čaj je veliko boljši kot kakršenkoli alkohol. Voda mora na čaju ostati le tako dolgo, kot naši bratje molijo miserere.« A šele leta 1610 je na krovu ladje Nizozemske vzhodnoindijske družbe v Evropo prispel prvi tovor čaja iz Macaa (Kitajska). Okoli leta 1670 pa se je čajnega monopola zaradi obsežnih britanskih kolonij polastila na novo ustanovljena Britanska vzhodnoindijska družba. V Vzhodni Friziji se je razvila celo samostojna kultura pitja čaja.

Čaj postane britanska nacionalna pijača
Celo skeptikom, kot sta Henry Saville in Jonas Hanway, ki sta popolnoma skritizirala zel Daljnega vzhoda – »Moški z uživanjem čaja izgubijo dobro postavo in omiko, ženske pa svojo lepoto …«, kot je v svojem Eseju o čaju leta 1765 zapisal Hanway – ni uspelo preprečiti eksotičnemu poparku, da bi postal britanska nacionalna pijača. Najprej so čaj ponujali v kavarnah, kmalu pa so ga skupaj z na tanko narezanim kruhom in maslom uživali tudi v posebej za to namenjenih čajnicah. Nenavadno pijačo pa so uživali tudi v tako imenovanih čajnih vrtovih – eden izmed najbolj poznanih je bil brez dvoma Vauxhall v Londonu. S svojimi vijugastimi potkami, vodometi, grmički in skritimi vrtnimi utami je ob pitju čaja ponujal iskan mir.

Še danes je Anglija po uživanju čaja prva v Evropi. Angleški pisatelj Samuel Johnson (1704–1784) naj bi takole zaznamoval danes še vedno nadvse ustrezno značilnost angleških ljubiteljev čaja: »Sem zakrknjen, brezsramen ljubitelj čaja, ki si s čajem polepša večer, ob polnočnem čaju išče uteho in s čajem pozdravi jutro.«

Avtor: Jazkuham.si

Išči Išči po kategorijah

Brskanje po kuharskih receptih