Električni pastir za konje

Moj dnevni ritual je bil sprehod preko travnika v gozd. Če sem le imela čas, sem vsak dan šla na sprehod. Tam, ko sem se sprehajala, ni bilo nikoli nobenih ljudi in to mi je bilo všeč. Ko pa sem prišla en dan blizu travnika, me je presenetil električni pastir. Res mi je bilo čudno, da je na tem mestu kar naenkrat električni pastir, ker sem imela občutek, da je to zapuščen travnik. Tisti trenutek nisem vedela ali naj grem naprej na sprehod preko travnika ali ob električnem pastirju. Odločila sem se, da grem ob električnem pastirju. Ker je bil travnik tako velik, da nisem videla na drug konec, sem bila presenečena, ko sem prišla na drugo stran, ker sem zagledala konje. 

Ko sem se ustavila in opazovala konje, so me opazili tudi oni. Videla sem, da gredo počasi proti meni. Takoj sem pomislila na električni pastir. Prestrašila sem se, da bi jih električni pastir stresel. K meni sta prišla dva prelepa konja. Tako sem imela prvič v življenju možnost, da sem ju pobožala. Seveda me je bilo strah, ker tega še nikoli nisem storila in konji niso ravno majhne živali. Oba konja sta se pustila božati in kar je bilo najboljše od vsega, nas električni pastir pri tem ni oviral. Lahko sem jih lepo božala. Kako lep občutek je, ko se ti konj pusti božati. Spoznala sem še bolj, kako je to lepa žival. Ne znam vam opisati, kako lepo sem se počutila tisti trenutek. 

Nič več nisem bila jezna, da je na travniku električni pastir in da jaz ne morem po svoji stari poti na sprehod. Kajti tako sem lahko celo poletje hodila na sprehod in božala konje. Konja pa sta se me navadila in takoj ko sta me videla, sta pritekla k meni, da sem jih lahko božala.